Wreck hard core / alter rock band Velenje, Slovenija

Wreck je bend iz Velenja, Slovenija.  Sa radom je počeo 2000. godine.  Neki njegovi članovi su ranije svirali u hard core grupama: It's not for sale i Wasserdicht, a neki u rock grupama: Platfuzz i Mandragora.  Sva ta iskustva prenijeli su na svoju muziku koja je mješavina hard corea kasnih 80-tih, alternativnog rocka i garažnog rock and rolla.  Osobitost njihovog zvuka je jaka ritam sekcija, koja gradi čvrstu osnovu za rockerski svirane gitare.  Wreck su svirali u svim značajnim slovenskim underground klubovima, a nastupali su i u Hrvatskoj i u Njemačkoj.  Dobili su i prestižnu slovenačku muzičku nagradu BUMERANG - kao Najveća nada 2002. godine.  Njihov prvi album nazvan je - "2001: A Wreck Oddyssey". 

Wreck su:

Siniša Hranjec - gitara
Uroš Potočnik - bas gitara
Janez Marin - bubnjevi
Dejan Požgar - vokal

Kontakti:

ANARHIZEM SE JE IZRODIL V FARSO!
(O čarih rock and rolla z velenjsko skupino Wreck)
Velenjska skupina Wreck deluje kako leto ali dve, nekateri njeni člani pa so na glasbenem prizorišču tudi že od konca osemdesetih. Pravkar so v samozaložbi objavili svoj prvi album z naslovom Wreck Odyssey 2001, ki bo januarja tudi v trgovinah s ploščami. Wreck je tudi ena od šestih slovenskih skupin, ki jih je Radio Študent izbral za niz nastopov po slovenskih glasbenih klubih z naslovom Klubski maraton, ki se je iztekel novembra, ter ena od petih skupin, ki jih je organizator ŠKUC ROPOT izbral za Novi novi rock 2001 lanskega decembra.
Kitarist Siniša Hranjec, ki je konec osemdesetih igral v skupini Look Green Go Purple, in pevec Dejan Požegar, ki je v drugi polovici devetdesetih nekaj časa pel tudi v skupini Wasserdicht, sta sredi devetdesetih že sodelovala v zasedbi It`s not 4 sale, ki je nadgrajevala osnovni troakordni rock and roll.
"Naš takratni vpliv je bil predvsem post hardcore iz sredine do konca osemdesetih. Skupine, kot so No Means No in podobne".
Takrat so tovrstne post hardcore skupine, recimo Victims Family, vpletale tudi jazzovske sestavine. Tudi brata Wright iz No Means No sta izobražena glasbenika.
"Takrat so bile jazzovske sestavine moderne. Vendar jazza ne vpletamo v svoj rock and roll. To ni naša usmeritev".
Mislim, da je tovrstni post hardcore v začetku devetdesetih že izgubil svoj smisel in izrazno moč.
"Ko smo igrali v skupini It`s not 4 sale, torej v prvi polovici devetdesetih, je bilo veliko skupin srednje velikosti. Sedaj se je prizorišče razslojilo. Na eni strani je veliko manjših, na drugi nekaj velikih, vmes pa ni nič. Skupine srednje velikosti so svoj čas lahko postale velike, sedanje male skupine pa nimajo te možnosti. Skupine sedaj tudi ne počnejo nič izvirnega, le oponašajo že znane zvoke. Izvirnost je izomrla".
To velja le za hardcore ali na splošno?
"To velja za katerokoli glasbo".
Skupina It`s not 4 sale je objavila en album, nato je razpadla.
"Razšli smo se zaradi glasbenih razlik. Bobnar je sedaj vodja skupine The Stroj, basist pa ima v Laškem novo skupino Marvin. Težko je bilo tudi, ker smo stanovali narazen in smo se morali voziti na vaje. Te težave imamo tudi sedaj. Dva sta študenta, basist Uroš Potočnik študira slikarstvo, bobnar Janez Marin muzikologijo, Dejan dela v trgovini s ploščami, Siniša dela honorarno v Mladinskem centru Velenje. Časa nam zmanjkuje, zato imamo redko vaje. Ne želimo postati velika skupina, igramo iz ljubezni do glasbe. Že ko smo začenjali, smo se dogovorili za kompromise. Vsak od nas posluša in ima rad svojo glasbo. Ko vnesemo vsak svoja zanimanja, se iz tega rodi glasba skupine Wreck."
Uroš Potočnik je prej igral v skupini Platfuzz.
"Ta skupina vleče korenine iz Rogaške Slatine, kjer je nastala leta 1993, ko sem bil še v srednji šoli. Nismo se uspeli prebiti iz rogaške kotline, tako smo v samozaložbi izdali le eno kaseto. Bili smo tik pred izdajo cedeja, vendar nismo uspeli. Delovna energija v skupini je zamrla."
Tudi ostali člani še igrajo?
"Bobnar skupine Platfuzz igra sedaj pri skupini Mi2, kitarist pa pri skupini Sara bend iz Radeč. Jaz sem potem začel sodelovati z Sinišo. Iskala sva bobnarja, na koncu se je pridružil še Dejan."
Bobnar Janez Marin torej študira muzikologijo. Klasično glasbo, jazz, tolkala?
"Tolkala sem naredil v srednji glasbeni šoli. Sedaj sem na smeri muzikologija, glasbene kritike in zgodovine glasbe. Pri nas je na izbiro le klasična smer. V Ameriki je to recimo veliko bolj razvito. Tam se glasbena zgodovina cepi na podveje pop, rock, klasika ..."
Nameravate na študij v Ameriko?
"Ne, ne. Ko bom doštudiral, se bom posvetil bobnom."
Prej je Marin igral v skupini Mandragora.
"To so bili moji začetki. V srednji šoli smo se dobili štirje prijatelji in smo vztrajali štiri, pet let. Nato smo se razšli. Dva sta šla v jazz, dva pa sva ostala rockerja."
Koliko časa deluje skupina Wreck?
"Eno leto. Prej smo bolj šank podpirali in na veliko modrovali."
Ime skupine in besedila imate v angleščini.
"Meni je preprosto lažje napisati besedilo v angleščini. Na to vprašanje sem že večkrat odgovarjal ..."
... in verjetno ste vedno odgovorili, da je slovenščina pretrda za rock and roll?
"To je del odgovora. Po drugi strani je tudi vprašanje ritma. Punku slovensko besedilo ustreza."
Zanimivo. Več slovenskih punk skupin, recimo Via Ofenziva ali Otroci socializma, je imelo pevce, ki so bili pravzaprav pesniki in so kasneje izdajali tudi pesniške zbirke. Ob tem se zdi, da tistim skupinam ni bila nujno najpomembnejša glasba, temveč sporočilo. Družbena kritika. Vam pa je v ospredju glasba.
"Nam je pomemben ves koncept. Glasba in besedilo. Naša besedila so precej socialno kritična. Odzivamo se na pereče sodobno, tekoče dogajanje. Mogoče besedila niso toliko neposredna in so sporočila nekoliko zakrita s simboli."
Za razliko od nekaterih punk skupin je za vas pomembna tudi večplastnost glasbe.
"Poslušamo različno glasbo. Od Franka Zappe prek Hendrixa do skrajnega hardcora. Tisto pac, kaj nam v nekem trenutku odgovarja. Ne vem, zakaj bi moral igrati le ostro glasbo. Ko se bom zaljubil, bom igral melodije. To je stvar razpoloženja. Ne držimo se obrazcev. Vsak dodaja nekaj svojega, naša glasba se kar naprej spreminja. Večina skupin dandanes deluje, kot da so se sprijaznile z obstoječim stanjem. Ni več uporništva. Nekdanji aktivisti so postali pasivni."
Videti je, da bo kmalu spet dovolj priložnosti za družbeno akcijo. Medtem je že v obtoku kar nekaj peticij proti vojni, po drugi strani se stopnjujejo protiglobalizacijski protesti.
"To je res. Vendar to velja za politično prizorišče. Nihče pa nič ne naredi na glasbenem področju. Recimo za manjše skupine. Pomenljivo je bilo dogajanje na tokratnem festivalu No Border Jam. Zakaj so odpadli srbski KBO? Ker so hrvaški hardcoreovci na svetovni splet posredovali trditve, da imajo KBO nacionalistična besedila. Mislim, da poanta sploh ni bila v tem, temveč v ozkogledanosti tistih, ki se razglašajo za anarhiste. Anarhizem je bil v osnovi dobro zamišljen, v praksi pa se je izridil. Delajo ga ljudje, ki imajo premalo podlage, da bi lahko širili tovrstne zamisli."
Anarhizem je torej postal ideologija, tako rekoč nasprotuje lastni izvorni zamisli.
"Anarhizem je postal zgolj eden od trenutnih trendov. Sedaj je farsa samega sebe. Postavlja pravila, hkrati pa je proti vsakršnim pravilom. Zato sem se konec devetdesetih oddaljil od tega dogajanja, ker v njem nisem več videl smisla."
Kakšen izhod predlagate? Ste se obrnili v zasebnost in pišete intimna besedila?
"V bistvu so intimno politična. Napisana so z osebnega stališča, na oseben način, s politično tematiko. Besedila so na trenutke protislovna. V besedilih lahko sprašujem tudi stvari, ki bi bile anarhistu tuje. Zavedamo se, da je v glasbi omejeno število tonov. Nič več novega si ni mogoče izmisliti. Igramo to, kar so že drugi in še bodo za nami. Vendar to počnemo na svoj način in želimo početi čim bolje. V tem je čar."
(Večer, Milko Poštrak)

WRECK - 2001: A WRECK ODYSSEY
Ko smo že skoraj pokopali slovenski rokenrol in se sprijaznili, da bo zaplesal polko in valček, so se iz čisto pravega undergrounda pojavili Wreck. In vsaj mene, če ne še marsikoga drugega, rešili pred zadrego, v kateri sem že lep čas, kadar moram odgovoriti na vprašanje, ali je pri nas kakšen zares dober rock bend. Priznam, da sem pri svojih letih že rahlo naveličan poslušanja že slišanega, toda to še ne pomeni, da ne bi smel biti preprosto izbirčen in muhast, ko slišim kitaro, bas in boben. V tem primeru se mi je muhavost obrestovala, saj gre pri Wreck za svež in inovativen pogled na tisto, kar je v osemdesetih in devetdesetih pomenil hardcore. Z obilo presežka in sodobnim zvokom, jasno.
Wreck črpajo snov iz zapuščine najboljših trenutkov svetovne hardcore punk scene, na njej gradijo novo kitarsko godbo, ne da bi ob tem delovali prisiljeno. To pa je dandanašnji že zelo težko, zato je rezultat toliko bolj presenetljiv. In če že moram omenjati kakšne reference, mi na pamet najprej padejo No Means No, čeprav moram hkrati povedeti, da Wreck najprej spominjajo prav sami nase, kar je v novem tisočletju že prava redkost v svetu, ne samo pri nas. Glasba na odlično sproduciranem ploščku je namreč čvrst, samosvoj in intenziven rock s kreativnimi aranžmaji in dobrimi besedili, podprt s samozavestnim in natančnim igranjem. In to je ob poplavi posnemovalcev emtivijevskih trendov prava redkost, verjemite mi. Na kratko: Wreck igrajo natanko to, kar pogrešate ob poslušanju večine današnje rock produkcije.
Še nekaj: da je takšen bend prišel prav iz Velenja, sploh ne preseneča. Dvomim namreč, da se lahko v tem trenutku katerokoli slovensko mesto pohvali s tako živahno in raznovrstno glasbeno produkcijo in takšnim številom (dobrih!) bendov na prebivalca, pa najsi gre za metal, rap, hardcore, rock ali elektrotehniko. Wreck v tej druščini gotovo predstavlja enega izmed vlečnih konjev, ki bo, upajmo, pomagal vrniti dobro ime slovenskemu rocku.
(Filter, Vasja Ocvirk)

---